Povedala je, kakšne izkušnje je imela v mladosti.
Jerneja Ropas, 31-letna ženska iz Vranskega, se je odločila za udeležbo v šovi Poroka na prvi pogled, kjer se je povezala s privlačnim Kristjanom. A že pred tem je doživela trši dogodek v življenju, saj je bila pri šestnajstih letih žrtev posilstva. Ta izkušnja je pustila globok pečat nanjo, a Jerneja se je odločila, da ne bo žrtev več, ampak bo pomagala drugim, ki so jih doleteli podobni ali celo isto težavi.
Kako se je zgodil ta tragičen dogodek, ki je Jernejinemu življenju dal podobi novega začetka?
Ko sem bila še mlada in neizkušena, sem delala v lokalu, kjer sem spoznala veliko ljudi in jih imela za svoje prijatelje. Eden od njih mi je delal spletko, saj sem ostala sama z njim v kleti. V tem monentu sem se počutila zelo nevarno in neugodno, a mi nič ni pomagalo, ker sem bila premlada in nepoučena o takšnih stvareh. Vedno sem bila vesela in optimistična oseba, zato nisem govorila o tem dogodku nikomur. Vse so skrivala za nasmehom in obnašala normalno, tako kot nič take stvari niso nikoli doživele.
Kako te izkušnje spremenile v tvoj življenju?
Čeprav sem si poskušala obnoviti normalno življenje, sem vedno čutila, da me je ta dogodek spremenil globoko znotraj sebe. Pri dvehletnem razmerju sem začela čutiti psihične težave, saj sem imela samomorilska nagnjenja in strah pred intimnostjo. Vse to mi je povzročalo veliko stresa in obremenjujočih misli, ki so se mi vtikale v vsakdan. Tudi otroci, s katerimi sem delala, so spoznali spremembo v meni in pogosto govorili o tem s svojimi starši. Vse mi je bilo zelo neprijetno in nisem vedela, kako mi pomagati.
Kdo si je pomagal v tistem času?
Zaradi strahu pred tistim, kar bi mi otroci lahko povedali, sem se odločila, da se zaprosim za pomoč pri psihologu. To je bilo prvič, da sem si dovolila pomoč, kar mi je dajalo občutek, da niso vse izgubljene. Vseeno sem se počutila zelo krivega in obremenjene, ker sem menila, da bi si morala pomagati sama in da ne bi bilo treba ničesar govoriti. Medaj je bilo vseeno zelo pomembno za meni, saj sem začela spoznavati svoje notranje občutke in me je to vodilo k temu, da sem se začela bolj spoznavati tudi samo sebe.
Kako si pomagala sama in kaj so bile posledice tega dogodka?
Po šestih dneh so me odpustili iz bolnišnice, kjer sem se zavezala k borbi. Prav tam se je prebudila moja želja po pomoči drugim. Šport in tek sta bila vedno moji zavezniki v ohranjanju duševne stabilnosti, zato sem po odpustu znova našla uteho v njih. Sčasoma sem doživljala vzpone in padce med zdravim življenjem in njegovo nasprotje. V težkih časih sem se vedno obrnila k športu. Moje življenje je bilo dolga leta vrtiljak med dobrobitjo in tveganimi navadami. Priznati si posledic teh izbir dolgo nisem hotela, vedno sem stremela k temu, da živim kot moji vrstniki. Pri 18 letih sem vstopila v razmerje, ki je trajalo tri leta, a moja izbira partnerjev je pogosto padla na toksične odnose. Verjetno je bilo moje občutenje manjvrednosti izjemno močno, vse do predzadnjega razmerja, ki mi je bilo kot zrcalo lastnih slabih navad. Po tem sem se odrekla nočnemu življenju in alkoholu, želela sem napredovati. Takrat sem začela tudi s preobrazbo telesa in življenjskega sloga. Posilstvo ni vplivalo toliko na moje spolno življenje v razmerjih, bolj na pot do njih. Nezaupljivost me je držala samsko skoraj desetletje. Priložnost za spoznavanje sem sicer dala, a se je končalo prijateljsko, kar se mi je zdelo varnejše. Če je kdorkoli pokazal iskrico upanja, sem hitro našla izgovor za beg, še posebej, če se je pojavilo mnenje, da bi morala o svoji preteklosti molčati. Zdaj, ko sprejemam in razumem svojo zgodbo, sem hvaležna za izkušnjo, kot je bila Poroka na prvi pogled.