Kljub velikemu tragičnemu dogodku nosi v sebi izjemno moč ter voljo do življenja.
Ta teden na kuharskem tekmovanju “Večerja za pet” začara Milojka Ječnik iz Vojskega, ki je velika zagovornica samooskrbe. Tokratno dogajanje se seli na Goriško, kjer Milojka ne navdušuje zgolj z gastronomskim talentom, temveč tudi s svojo zgodbo in izredno pozitivno naravnanostjo do življenja. Na samem začetku oddaje deli: “Ljubezen delim z možem, ki mi je zelo pri srcu. Sem mama petih hčerk, ena od njih, stara šest let, je na žalost preminula.” O svoji notranji moči pravi: “Sem dovolj močna, da me hitro nič ne spravi iz tira. Prizadenejo me le nepravičnost, laži in zlobno opravljanje.”
Ko je bilo čas za pripravo tradicionalne večerje za svoje tekmece, Milojka ni varčevala s prizadevanji – priskrbela je pravo domačo pojedino, ki jo je začinila še z zaplesom ob zvokih harmonike. S svojo gostoljubnostjo in okusnimi domačimi jedmi, med katerimi so se znašli tudi žlikrofi, je zbrala visokih 34 točk. A več kot točke, so pomenili aplavz in priznanje tekmovalcev za njeno kulinarično ustvarjanje.
Žalostno poglavje v njenem življenju predstavlja izguba hčerke Anje, ki bi pri današnjih medicinskih znanjih in sposobnostih morda lahko preživela. “Ko pomislim na to, doživljam trenutke kot da se ponavljajo. Kljub temu, da je od izgube skoraj 40 let, se mi zdi kot včeraj. Anja je prišla na svet kot zdrav otrok, vendar sem že pri enem letu in pol vedela, da nekaj ni prav. Težka diagnoza, cistična fibroza, je padla kot strela z jasnega, čeprav je takrat šlo bolj za novo in nenavadno ugotovitev.” V tistih časih se o tej bolezni ni veliko vedelo, ni bilo presejalnih testov ali možnosti genetskih preiskav, ki obstajajo zdaj. Anja je živela življenje omejeno s stalnim bivanjem v bolnišnici, dokler ni pri šestih letih preminula.
V tem najtežjem življenjskem obdobju je Milojka našla moč za nadaljevanje. “Življenje nas obremenjuje s situacijami, ki jih zmoremo prenesti. Po hčerkini smrti so vsi drugi problemi izgledali tako majhni. Čas pomaga celiti rane, a te ostanejo.” Milojka o razmišljanju o tragični izgubi pravi, da je našla moč v naravi, družbi, in v drobnih stvareh, ki človeka osrečujejo brez materialne vrednosti. Razmišljala je tudi o drugih tragedijah, ki se dogajajo okoli nje, kar ji je pomagalo relativizirati lastno bolečino.
Milojka danes živi z močno, pozitivno naravnanostjo, skrbijoč predvsem za svoji preostali hčerki. Poudarja pomen tega, da smo dobri ljudje, pripravljeni pomagati in podpirati druge v težkih trenutkih. Njena zgodba je pričevanje o žalosti, moči in neomajnem optimizmu.